Biti sam

Evo, dva kozarca vina in Borovničeve noči imam v sebi. Spominjam se, kako sem l. 1997 gledala film The bridges of Madison County, ga ustavila na točki, kjer se Marilyn Streep razjezi in bruhne svojo realnost na cvet novega upanja, ki ji ga je nepričakovano prebudil fotograf. Nadaljevanja nisem rabila, ta upor mi je takrat zadostoval, da sem izvedla svojega v mislih in predihala takratno frustracijo, ki sem si jo povzročila z moškim, v katerega sem se takrat pravkar zaljubila, ker je bil dovolj okruten na dovolj prefinjen način. Takoj. Brez čakanja. To moje doživljanje/dejanje je že v samem začetku do potankosti povzelo vse, kar se mi je dogajalo naslednjih nekaj let. Od takrat naprej sem vse konflikte reševala v domišljijskih dialogih, ki se nikoli niso zares zgodili. In od takrat naprej sem nehala sanjati. In obenem nehala zares gledati filme.

Deset let je minilo, nekaj hitro, nekaj počasi in spet lahko sanjam. Spet mi ni več treba upati, da se bom enkrat pa res dovolj razjezila in odšla. Spet je pred mano prihodnost, ki ni zamejena s človekom, ki ji nihče ne šteje ur, razen časa samega. Ki je meglena, točno tako, kot prihodnost mora biti.

Vendar … čutim, da bolj kot kdajkoli prej potrebujem samoto, čas za narcisoidno ljubljenje same sebe, prostor za mene, ki ne bo potrebovala več tebe ali njega, da bi si bila všeč. Ker ti ali on ne zmoreta te naloge, ne zmoreta ljubimke učiti ljubezni do same sebe. Kot jaz ne zmorem tebe ali njega naučiti tega. V resnici je to delo staršev ali trdo prigaran dosežek.

In OK, z nekaj ljudmi sem opravila, veliko sranja odpustila sebi in njim in moram reči, da ga ni boljšega občutka kot je odpustiti človeku, rešiti zamere, odrešiti se bolečine. Štartati na novo, sam/a, z vsem, kar vem in ne vem Jaz.