Biti sam

Tako neopazno tiho se tokrat vame krade občutek, da mineva nek čas. Morda zato, ker se zame začenja prav posebej nov. In začetki so čarobni, če jim dovolim, če jih pospremim z Glasbo… ki ni v funkciji spremljave, ampak je ključna izpovedovalka, impersonatorka, večja od Besede, ki se v tem trenutku trudi iz nje iztrgati imenovani smisel. Morda so ti stavki nekoliko so-umni, a taki so zato, ker ne govorim sama, v meni se zlivata dve ženski zavesti, ena je moja, druga pa njena, ki prihaja vame skozi ušesa od daleč in pridobiva nov smisel, kot nikoli prej. Kako jalov poskus ubesediti jo, pa vendar neka nebodigatreba potreba misli. Telo že tega ne rabi, telesu je dovolj ta glas… in ti zvoki klavirja, ki pred moje oči rišejo plesoče prste. Telo se opaja ne da bi potrebovalo Besedo. Le kaj mi je bilo, da sem mislila, da je Beseda tista, ki ga bo zbudila?

Azizini Šamani so zakurili ognje, njihovi plameni osvetljujejo moj nov začetek. Odplesala sem desetletni ples zorenja in zdaj mi je toplo.

Slana voda, ki vlaži in čisti oči. Eni pravijo, da čisti tudi dušo. Drugi pravijo, da so solze žensko orodje za izsiljevanje sočutja. Kot da je sočutje zares mogoče izsiliti.

Tudi jaz jočem, a že zelo dolgo le sama. So me davno nazaj prepričali, da je nevarno pokazati žalost svetu, “saj svet je neobčutljiv”. Kot je nevarno kazati srečo, “saj svet je nevoščljiv”.

Zato ne maram ljudi, ki zlahka jočejo in veliko jočejo in jočejo pred drugimi. Pravzaprav, ne zaupam jim. So me naučili.

Do kod lahko odletimo, od tam in tistega, kar so nam vbili v glavo enkrat, nekoč? Kako zares predreti te mehurje nekogaršnje resnice, ki je vedno bolj tudi naša? Kaj naj človek v sebi še razbije, ko naposled ugotovi, da prenova steče vedno po starem načrtu?

Kje naj najdem solze, da jih bom lahko izjokala tudi vam, ne samo sebi?

Vikend pred ekranom: gibljive slike z zgodbo, ki me priklene in ne spusti… ki me posesa vase, da sem tam in takrat. Skoraj voham prepoteno moško telo z najbolj seksi možgani na svetu ta hip. In nasmeh… ta nasmeh na obrazu, na katerem se žarčijo moje sanje.

In sanje: sanjam vse jutro, da bežim, bežim, prav kakor telo in možgani iz ekrana. V življenje.

Se spomnim: ja, tako se čuti ljubezen, migljanje slik čudovitega obraza pred mojimi očmi brez ekrana, spominska diaprojekcija, sotočje dveh rek.

In jutro. Zbujena, ker mislim, da je nekdo zaspal. Pa ni - le novica, ki jo prinaša, je grozljiva: nekdo, ki ga poznam, se je prejšnji večer obesil. Samo-umor. Samo-uboj. Samo-konec.

Dejá-vu? Kot vedno, tudi tokrat zlepljeni smrt in ljubezen.