o ljubezni?
Sem v precej čudnem položaju. Že precej dolgo se ubadam z vprašanjem, kako se lotiti tega eseja o ljubezni. Postmodernemu kavlju navkljub sem si v začetku (brezupno) za nalogo zastavila najti izhodišče, iz katerega bi lahko na znanstven (ali vsaj znanstvenemu podoben) način zaobjela ves pogled, totaliteto smisla – Ljubezni. Z drugimi besedami, hotela sem najti nekakšen »hrvojski zvonik«[i], iz katerega bi lahko s pogledom objela vse sosednje zvonike. Misija se je, skladno s časom in prej omenjenim kavljem[ii], izkazala za pretenciozno in naravnost nemogočo. Kako naj zaobjamem smisel abstraktnega koncepta ljubezni, ko mi še vsaka njena partikularna pojavnost, izvzeta iz konteksta, v trenutku postane tuja in nejasna? In tudi »hrvojski zvonik« bi mi ponudil pogled zgolj na omejeno število partikularnih podob.
Kako torej sploh misliti ljubezen? Vsemu dvomu navkljub kaže, da je edina možna pot odmik od lastnih izkustvenih percepcij ljubezni, da bi jih lahko nato postopoma umestila v širši teoretski okvir, v katerem bi lahko povedala to, kar čutim in mislim, se dala Drugemu, in hkrati skušala ostati znotraj znanstvene paradigme. Nasilje torej. Zato bom začela tu, brez definicij, s prvim zvonikom.
Življenje mi pripoveduje, da ljubezen ni nekaj a priori in samo dobrega. Ljudje so namreč v imenu ljubezni – bodisi do živega bitja, stvari ali koncepta – zakrivili naravnost osupljivo količino zla, gorja in trpljenja. »Ljubitelji ljubezni« bi verjetno skočili v zrak, češ da gre v teh nezaslišanih primerih za napake ali hude zmote, ne pa za »pravo« ljubezen. (Kanduč, 2000:67) Vendar je iskanje »prave« ljubezni bolj ostanek vere v utopistično ideologijo romanticizma kot realna možnost. Kaj je torej narobe s to »nepravo« ljubeznijo, ki generira nasilje? Paul Verhaeghe (2002) piše, da gre za mehanizem, ko gon (katerega polje leži zunaj zavesti, v tuji, neizogibni mešanici agresivnosti in Erosa) nadvlada zavestnemu jazu, ki naj bi imel nadzor. Vsak izraz gona vsebuje element nasilja, gon brez nasilja je po mnenju Verhaegheja protislovje na sebi, »make love, not war« pa neizvedljiva kombinacija. Spolnost, ta vir človeškega ugodja, je namreč hkrati tudi vir neugodja, ne le v povezavi z družbo in njenimi omejevanji, temveč tudi sama na sebi. »Bežimo pred nečim v sebi, kar nas vodi nekam, kjer nočemo biti.« (Verhaeghe, 2002:151) Jaz bi dodala temu še »kjer ne moremo biti«. Kar je po mojem mnenju tesno povezano s primarnim materialnim razcepom ob nastanku življenja, o katerem piše Julia Kristeva, (1995) vendar s strani percepcije »donatorke« mesa-besede: »Pošastni cepič življenja v tem mrtvecu, ki sem jaz (…) Moje odstranjeno jedro, ki je vendar kot cepič, ki me rani, a me spodbuja.« To je dogajanje, proces, ki predhodi vsemu obstoju, nezavednemu ali zavesti človeka in ženska je morda (?) edina, ki z materinstvom implicitno dobi možnost podoživetja tega razcepa. Z druge perspektive seveda, vendar edine možne. A tudi za to je potrebno plačati: »Ne rodimo v bolečinah, rodimo bolečino: predstavlja jo otrok in odtlej se nastani, za vedno« (Kristeva, 1995:25).
Človek je z rojstvom pahnjen/a iz raja, iz stanja prvotne enotnosti z materjo, vendar je pahnjen/a tudi iz narave in kot edina vrsta na Zemlji, obdarjena z razumom, je, kot pravi Fromm, »življenje, ki se zaveda samega sebe«. (2006:17). Zaznava ločenosti in samosti človeku vzbuja tesnobo, ki jo skuša razrešiti s poskusi ponovne združitve. Vzrok ljubezni se torej skriva v razcepu, v ločenosti in samosti, ki mu sledi, njen smisel pa v težnji po ponovni združitvi. Fromm naniza nekaj različnih načinov, na katere ljudje poskušajo premagati samost, od orgiastičnih stanj, transa ali spolnega izživljanja, zlorabe drog, različnih oblik odvisnosti, sadizma in mazohizma, do bolj običajnih in razširjenih konformističnih praks, kot so pripadnosti družini, veri, državi, karizmatičnim voditeljem in podobno. Vsi ti poskusi pa imajo za cilj izničenje subjekta in poistenje z drugimi, izginitev v drugih. Lahko temu rečemo ljubezen? Kaj pa je, če ni ljubezen - ustreza namreč moji zgornji definiciji vzroka in smisla? Ali sploh obstaja ljubezen, ki za skriti cilj nima medsebojnega uničenja subjektov/objektov (ljubezni) z namenom odprave ločenosti in samote? Moja najstniška sestrična, ki je neizmerno nora na dojenčke in majhne živalce (materinski instinkt, bi rekli nekateri) – v njej vzbujajo močan občutek ljubezni, kjerkoli ima priložnost, prime detece ali živalco v roke, jo/ga ljubkuje in ji/mu posveti vso pozornost in svoj čas, obenem pa vsakič tudi ubesedi to potrebo, ki ji ni moč ubežati: »Joj, kako bi ga stisnila. Tako je ljubek, da bi ga kar pojedla.« Ti dve dejanji - »stisnila« in »pojedla« sta očitno izraza čustva uničevalne strasti, ki jo v človeku vzbuja želja inkorporirati objekt njegove želje in končati ločenost in samost, na katero nas obsodi rojstvo. Nasilja torej ni moč zares ločiti od ljubezni, kar ga ločuje od nje, je zgolj kultura (in njen žandar: nadjaz) - pa spet nasilno, seve.
Lahko ljubezen enačimo z gonom? Psihoanalitiki ljubezen tolmačijo kot gon – tudi Verhaeghe govori, po Freudu, o gonu življenja in gonu smrti - Erosu in Thanatosu. Vendar ne v Freudovem smislu. Prvi vsebuje element fuzije – združitve, zlitja, medsebojne prepletenosti, drugi pa je fragmentacija, eksplozija, razdružitev. Ne gre toliko za nasprotje med življenjem in smrtjo, kot je menil Freud, temveč za nasprotje med dvema različnima oblikama življenja. (2002:200) Kljub samosti in ločenosti imamo na eni strani življenje kot posamezniki, kot ločena in omejena bitja z očitno končno naravo, na drugi pa imamo življenje onkraj tega, kot del večje celote, ki mimo posameznika obstaja še naprej, tudi po naši smrti. Eros je erotični vidik tega razmerja, usmerjen na združitev, na simbiozo z življenjem, ki je bilo izgubljeno, ko je jaz postal jaz. Vendar je cena združitve z drugim odpoved jazu, ki subjektu prav tako prinese tesnobo in ga obrne stran od užitka, ki podžiga in uničuje. Tukaj, piše Verhaeghe, nastopi Thanatos, ki je odgovoren za to, da izkušena fuzija razpade in se jaz vrne v svoje območje. In res je, vsak se po ponovni razdružitvi od drugega počuti bolj posameznika kot pred tem, obenem pa vsakič bolj samega. Eros in Thanatos nista ločena gona, temveč kažeta na nasprotne smeri, v katerih nenehno poteka življenje. Povečan pritisk v eno smer, sproži povečano težnjo v drugo… in tako v nedogled, na vseh frontah bitke življenja. (2002:202)
A gon je vendar samo del ljubezni, vezan na tisto neulovljivo elastično vez človeka z naravo, na njegovo rojstvo in smrt. Njen preostali del se konstruira povsem v kulturi. Tega zdaj na novo imenujem Eros in mu za hip odvzamem psihoanalitično dodano vrednost – mislim torej na Platonovega Erosa in se vračam nazaj v preteklost, zato, da bom lahko končala na (novem) začetku. Eros je po besedah Diotime nekaj srednjega, med umrljivim in neumrljivim, demon, ki vzdržuje zvezo med bogovi in ljudmi. Njegov pomen lahko umestimo skladno s prvo reflektivno ali mimetično teorijo reprezentacije - ustreza funkciji povezovalca (conjocture) med označevalcem in označenim (pri čemer sta mesti označevalca in označenega zamenljivi), vendar ga brez prvega ali drugega ni, prav kakor v grškem svetu bogov ni brez ljudi in ljudi ne brez bogov. Njegov namen, kar ne gre pozabiti omeniti, pa: »je plojenje v lepem, bodi že v telesu, bodi v duši« (Platon, 1960:99). A vendar, čemu? Diotima Sokratu razkrije, da je Eros predvsem teženje k nesmrtnosti in zarod zato pomeni za umrljivo stvar nekako večnost in neminljivost. Podobno, kot mati, pravi Kristeva: »Obstaja on, njegovo meso, ki je bilo včeraj moje. Kako bi torej lahko podlegla smrti?« (1995:15)
Vendar s plojenjem seveda ni mišljena le reprodukcija, Diotima v pogovoru s Sokratom poudari, da tisti, ki nosijo plodilnost/ustvarjalnost v dušah, spočenjajo to, kar se spodobi duši, da spočne in rodi – to je razumnost in krepost (1960:103) in njihova naloga je, da te vrline nato prenašajo naprej – tako jih oplajajo in hkrati preko svojih del postajajo nesmrtni.
Neverjetno pomenljiv je po mojem mnenju Platon v Simpoziju, ko daje najprej besedo petim moškim, da teoretizirajo in opevajo Eros, ga osvetljujejo z različno močnimi lučmi, upanji in željami, ga povzdigujejo, skupaj z (zanje) njegovim idealnim udejanjenjem – homoseksualno ljubeznijo – vendar mora na koncu spregovoriti ženska (Diotima) – pa čeprav iz ust moškega (Sokrata) – da spregovori resnica, ki ji ni mogoče ugovarjati[iii]. In ker se, kot pravi Lacan, nezavedno strukturira skozi govorico, nam Platon ves čas pripoveduje tudi o sebi. Platon pravzaprav sporoča to, kar najbolj točno zaobjame tale stavek iz ene mojih pesmi, ki naj zavoljo ritma in rime, ki mu dajeta dodatno moč, ostaja nepreveden: »I’m more woman, I’m more man, than you’ll ever understand«. Kajti tudi na tej točki smo ljudje le razcep, ki teži k združitvi. Tako biološko kot psihološko je »nastanek« oz. »formiranje« spola namreč zelo kočljiva zadeva, o tem pišejo številne feministke in queer teoretiki in teoretičarke. Prav zaradi spolne diferenciacije pa smo seksuirana bitja in seksuirana bitja so po definiciji umrljiva[iv], zato spolnost v sebi vedno nosi smrt. In če se vrnem k psihoanalitičnem razumevanju ljubezni kot gona, je vsak Eros sam v sebi istočasno tudi Thanatos, ti dve obliki pa sta nerazločljiva gornja in spodnja stran Moebiusovega traku. (Verhaeghe 2002:199).
Združitev je konec koncev le trenutek v času, ki mine, samost pa edina usoda in največja umetnost. Ljubezen, ta energija, ki za kratke trenutke združuje naše samosti, ima očitno eno samo dimenzijo – ta je čas. In tako tudi jaz, med vsemi nami, blodim po svetu, dvakrat razcepljena in sama sebi druga, iščem sebe v konceptih, da bi se za kratek trenutek ulovila in spojila s tistim Enim, davno odvzetim, a nikoli pozabljenim. A tudi to je v resnici le še ena pot po Moebiusovem traku: daje upanje, a hkrati ničesar ne olajša.
[i] Zgodba pravi, da je z zvonika v Hrvojih (to je vasica ob slovensko-hrvaški meji) mogoče videti vse zvonike v Istri
[ii] Vsaj odkar je Bog mrtev, totaliteta ni več možna
[iii] »Reci raje, ljubi Agaton, da resnice ne moreš ovreči, zakaj Sokrata ovreči ni težko« (Platon,1960:91)
[iv] Neumrljiva so le preprosta bitja, ki se reproducirajo nespolno, s pomočjo celične delitve – tako načeloma živijo večno življenje, ker se z reprodukcijo podvajajo
Viri:
Fromm, Erich: Umetnost ljubezni in življenja, ZMK, Ljubljana 2006
Kanduč, Zoran: Ljubezen in nasilje: o nasilju ljubezni, v: Emzin, l.10, št.1-2, julij 2002
Kristeva, Julia: Stabat mater, v: Delta, l.1, št.1-2, 1995
Platon: Simposion in Gorgias, Slovenska matica, Ljubljana 1960
Verhaeghe, Paul: Ljubezen v času osamljenosti, Orbis, Ljubljana 2002
