Biti sam/a

besede razgaljajo, ne znam lagat

ne čutim laži kot nečesa, kar bi pripovedovalo o meni; ne mislim, da je laž nepotrebna in nekoristna

laž je nujna, brez laži ne moremo odrasti v svetu cenzurirajočih odraslih; ki ne želijo/mo drugega kot ustvariti sebi podobne posameznike, ki bi naredili svet lažje in bolje razumljiv kot je meni, nam in njim danes

česa se pravzaprav bojimo? da bi nas prerasli? da smo prerasli? tako hitro se zgodi, da se zgodi, da je potrebno, da je neobohodno, da je treba vedet, da so potrditve nujne, da jih rabimo pri 15ih in pri 50ih

da smo enako majhni danes, ko je naše dejanje vredno 100 evrov več kot takrat, ko smo ga še nismo cenili v denarju

laž žal laž

ni isto, tudi biti sama ni več isto

da pišem varno, je rekel; in tokrat ne bo nič drugače

vendar govorim, o sebi, o življenju, o njih, govorim in hočem svobodo; razlagam svoje strahove, svoje želje; svoje sanje še ne

ko te ne stresa tresavica čustvene slepote, je ljubezen drugačna, terja iskrenost, terja napor, hoče živeti in noče enostavno zgoreti

sama da, a z njim

… ljubezni.

Se tu fossi l’inverno o sera che scende,
io sarei l’estate e stella che splende…
Dolcemente e lievemente ci svegliera’…
come un volo, un sogno di liberta’

E va, di voce in voce, va …
e siamo noi dimora al canto dell’amore.
E va, di porta in porta, va…
nel sole a primavera.
va il canto va, dell’amore, va…

Se tu fossi il vento, lieve sul mare,
io sarei la vela per navigare

E va, di voce in voce, va …
va e non ha misura il canto dell’amore
E va, di costa in costa, va…
va lungo i viali a sera
va, il canto va, dell’amore, va…

Če bi ti bil zima ali noč, ki se spušča
Bi jaz bila poletje in zvezda, ki sveti…
Nežno in rahlo nas bo prebudil
Kot let, sen o svobodi…

In gre… od glasu do glasu, gre…
smo mi prebivališče za napev ljubezni.
In gre … od vrat do vrat, gre…
V pomladnem soncu
Gre napev, gre, o ljubezni gre…

Če bi ti bil veter, rahel veter na morju…
Bi jaz bila jadro za plovbo…

In gre… od glasu do glasu, gre…
Gre in nima meril … napev ljubezni
In gre … od obale do obale gre…
Gre po večernih stezah …
Gre napev, gre, o ljubezni gre…

prijateljev avto; spet enkrat sedim zadaj, bosonoga, ker imam s seboj samo rolerje; zvočnike ima zadaj, muzika je. počutim se dobro, občutek brezskrbnosti … spominja me na tistega iz otroštva, ko so se drugi odločali zame…

soundtrack: “It ain’t what you want, it’s what you need”

ponovno tisti občutek, da mi glasba, ki jo kvazi naključno poslušam, daje smernice za razumevanje mojega življenja; točno takrat in tam; previdno, to ni tisto, kar hočeš, je tisto, kar potrebuješ

in potem moj avto; obuta tokrat … počasi se peljem domov … na radiu Ti parlerò d’amor

in sredi ceste vrečka … ki poplesava v vetru … ljubezen … lepota …

to ni nekaj, kar zgolj hočem, je nekaj, kar potrebujem

ko svetim, krog sebe zarišem krog bele svetlobe, včasih je mehka ali bleščava, tretjič spet rahla kakor dežljanje; ta krog očrta mejo, onkraj nje ni videt, je znotraj bolečina, šumljanje, vroče vreščanje in radost in zunaj v temo široko zaprte oči

ko svetlost ugasne/m/š, vir svetlobe zaspi, bolečina včasih poneha, lahko odprem oči in pogledu z mojega obraza se odpre horizont, pred njim pa toliko talikšne tolikšne pokrajine, da me izniči in je hladen užitek v od drugod razsvetljeni temi

to noč sem se sprehajala z nekom, ki sem bila morda tudi jaz

Nimam kaj, nekaj nežnega v meni noče umreti.

Rotiram nazaj tja, od koder prihajam; vedno znova variacije na temo; navidezna improvizacija, a osnovna pravila igre so znana in se nikoli ne kršijo. Moj svet je bolj pisan kot včeraj, to je res; glasba je dobila nove barve in oblike, slišim, vidim in čutim jo nenehno, vsepovsod, prežema vse, kar počnem in mi sledi, le redko se v glavi znajdem v tišini. Razmišljam o pravicah in dolžnostih; predvsem slednje so del napornega mimohoda odnosov s tistimi drugimi, ki štrlijo ven iz sveta, pokritega z dežnikom mojih želja.

Pod vso navlako vsakodnevnega balasta identificiram eno samo stalno željo - spremeniti se; postati nekdo drug zase; odkriti skrivnostni otok v sebi, kamor je še treba priti, kjer še ni vse znano in kjer morda velja drugačen krogotok ponavljanja, lepote in napak.

Vse moje delovanje v zadnjem času je usmerjeno v ta cilj, očitno pa je, da sem vedno znova razkrinkana. Jaz sem tista, ki uporabljam, a ostajam tista, ki se ne dovoli uporabljati.

Pravica do uporabe in dolžnost dati se na uporabo?

Bolečina … me prevzame, me ohromi, stisne za vrat, čisto od blizu, da ne vem več, kdo sem, ker hlastajoč za zrakom mislim le na konec, njen, moj, konec, o konec…

Bolečina … ji odprem vrata in ji dovolim, da steče skozme, jo občutim v vsej njeni moči in lepoti in se spremeni v vir sladkega ščegetanja, ki draži misel … v resnici tako blizu ljubezni, njen otrok, njena sanja…

in počasi, počasi se spreminja, jo odnaša(m), pa spet vrne(m), vendar vedno v meni, enkrat davno nazaj vklesana v spomin, neizbrisljiva, stalna, objemajoča

vedno moja

Je bilo mojemu notranjemu (v posmeh lažnim dvomljivcem ga bom imenovala še instinktivnemu) razumevanju, do katerega včasih moja budna zavest nima dostopa, že zadnjič jasno, v čem je problem. Fejkam. Prešla sem kar nekaj faz globokega čustvovanja (nema šta nema, bilo je intenzivno, pisano, ljubeče in boleče) in doživljanja in naposled nalaganja občutkov in pomenov nanj in strada faccendo prepoznala vse stare znance, ki še živijo v meni in mi svetijo na stara pota, ampak zdaj imam tudi jaz svojo lastno luč in lahko pogledam še kam, poskusim še katero drugo pot. Okej, vse to je res, vse to je bilo zanimivo in marsikaj je bilo novo. Pa sem vendar ponovno na točki, ko ne znam več naprej, nazaj pa ni več možno. Ker ne razumem. In ker fejkam. Fejkam pred drugimi in fejkam pred Drugim. To počnem zato, da bi ohranila navidezno običajnost in neprisiljenost odnosov, kao - nič se ni spremenilo, vse lahko gre naprej tako, kot je kazalo prej. In v trenutku, ko sem začela s tem početjem, so se moja vrata zaprla. Ker fejk je tak močen zapiralni mehanizem. In res ne vem in res ne razumem ničesar drugega kot le točno to, kar je zapisano tu. Vsaj danes ne. Morda pa se mi bo jutri spet izrisalo razumevanje današnjega, kakor danes včerajšnjega.

The past is now part of my future, the present is well out of hand.

Ian Curtis, Joy Division (Heart and Soul, 1980)

Well … does time take its toll or is it you, the faithfool consumer?

Nocoj se mi sicer ne da živeti. Iščem navednice, ki bi mi porušile še tisto malo upanja, ki utemeljuje moj zadnji konstrukt. Heh, ima tudi rušenje svoj rok trajanja? Najbrž sem premalo ustvarjalna, da bi si že dovolila preminiti. Nekaj je pač treba prej storiti, nekaj povedati, se nekoga dotakniti in pri nekomu neskončni vtis pustiti. Ne pozabljen/a (p)ostati. Kje ste, ljudje?