Biti sam

Sem se pravkar vrnila z nočnega jadranja. To je ena najbolj fukiš stvari na svetu. Resnično. K (ne)sreči to (tega ne) vedo le redki.

Mmmm. Noč v Tržaškem zalivu je v meni prebudila vsemogoče sanjske podobe. Seveda je bilo zraven vedno dovolj vestnih ljudi, ki mi niso dovolili, da se spozabim. A vendar… upam, da bom to jutro sanjala točno njega in točno tisto, kar sem budno sanjala to noč.

Strast, ki zabriše vse racionalne misli. Strast, ki me odnese ven, tja, kjer nič  ni več pod mojim nadzorom.

Tudi če ne kaže najbolje, sem njena.

Sladki refošk prebuja željo po pisanju.  V bistvu se počutim malo brižno. Vsakič, ko si nekaj želim, se počutim tako. Želja naj bi bila gonilo. Pa ni. Pri meni rojstvo nove želje zaznamuje le novo zavedanje lastne nebogljenosti. Je to res tako zelo čudno, nepravilno, nenormalno, patološko?

Me je vprašala prijateljica, ali mi želja ni dovolj. Ona, ki podleže vsaki, ki se ji porodi (želji). Zanimivo se mi zdi, da smo ljudje zelo taki, da tisto, kar diagnosticiramo pri drugih, v resnici še najbolj velja za nas same.

Tale “biti sam” mi počasi preseda. Toliko, da se bom v prihodnosti najbrž poslovila od tega bloga. Nisem zvesta dnevniškim zapisom. Že vse življenje trgam svoje rdeče niti. In tokrat ne bo nič drugače. Si tudi ne želim.

Pomiriti se moram z ugotovitvijo, da je prav želja po Drugem tista, ki me lahko vrže nazaj v življenje. Brez nje sem mirna v svoji samosti. In mrtva. Mrtvo-mirna Vihra.

Od četrtka, 10.7. sem uradno diplomirana kulturologinja in socialna antropologinja - ne čisto v tem vrstnem redu, čeprav se uradni naziv glasi prav tako.

Hvala mojim staršem, Simonu, Alenki in Mitji za nepozaben četrtkov dan, noč in petkovo jutro.

Hvala ekipi Mete in vsem študentom za krasna dva tedna.

Tudi en nov začetek se je že začel. Upam, da bo trajal dlje kot običajno.

Do you name the problem by trying to solve it

or

do you make the problem by trying to name it?

Delno sem spodnji zapis objavila že 30. aprila. Ko sem nato čez dva dni hotela popraviti neko pravopisno napako, mi je PC škrat ali nekaj podobnega čarobnega, med shranjevanjem izbrisal kar dve tretjini besedila. Ker si tekstov trenutno ne arhiviram in ker se tistega, kar napišem, ne naučim na pamet, seveda nisem mogla reproducirat popolnoma enakega besedila. Tudi travma je danes drugačna, a zapis tiste iz zadnjega aprila je skupaj z nekaterimi kombinacijami besed delno ohranjen.

______________________________________________

Na nek način uživam luksuz, saj sem si vzela teden dni študijskega/porodniškega dopusta in se umaknila cca. 170 km stran od svojega vsakdana, da se v miru lahko ukvarjam s svojo diplomo, ki mora biti rojena do konca maja.

Se mi je zdelo, da obvladam zadevo. Da že vem, kaj vem in kaj hočem in mora to le še postati črka na papirju. Potem pa, ko mi je trudoma uspelo narediti strukturiran načrt, sem pričakovala, da bo od tam naprej le še mačji kašelj. Pa ni tako.

Jebemmu, pa saj se s topiko ukvarjam že nekaj več kot leto dni. Po dveh seminarskih nalogah, večmesečnem branju knjig, člankov in raziskav o hormonih, biomedicinskih in antropoloških teorijah o spolu, spolni ne/determiniranosti, ženskosti in menopavzi ter opravljenih dvanajstih intervjujih z ženskami, od tega z dvema ginekologinjama (ja, obe sta ženski tudi zato, ker se zdravniški poklic v Sloveniji opazno feminizira), sem menila, da sem optimalno pripravljena za skok med nepopisane beline računalniškega ekrana. Toda vse gre tako zelo počasi…

Neverjetno je, na koliko različnih načinov lahko človek strukturira določeno vednost in od načina strukturiranja je odvisno zelo, zelo veliko. V resnici imam v glavi najmanj pet načinov, na katere bi se lahko lotila upovedovanja in vsak od teh bi dosegel drug, a že na pogled le parcialen namen. A treba se je odločiti. Ob tem, da se seveda v procesu pisanja vse skupaj nenehno zelo spreminja.

In tako sem tu. V krču. Boli ko hudič in kar iztiskati moram stavke iz sebe. Zraven globoko diham in kričim in komaj čaka/m, da bo konec. Najraje bi zbežala kam daleč in pozabila na vse skupaj, vendar vem, da je edina možnost, da ostanem tu in rodim to dete, ki mi bo bojda spremenilo življenje.

Dan ljubezni 1975

Before sunrise 1995

Dan ljubezni 1997

Before sunset 2004

Dan ljubezni ??

All the clocks in the city

Began to whirr and chime:

O, let not time deceive you

You cannot conquer time

In headaches and in worry

Vaguely life leaks away

And time will have its fancy

Tomorrow or today

(W.H. Auden)

Evo, dva kozarca vina in Borovničeve noči imam v sebi. Spominjam se, kako sem l. 1997 gledala film The bridges of Madison County, ga ustavila na točki, kjer se Marilyn Streep razjezi in bruhne svojo realnost na cvet novega upanja, ki ji ga je nepričakovano prebudil fotograf. Nadaljevanja nisem rabila, ta upor mi je takrat zadostoval, da sem izvedla svojega v mislih in predihala takratno frustracijo, ki sem si jo povzročila z moškim, v katerega sem se takrat pravkar zaljubila, ker je bil dovolj okruten na dovolj prefinjen način. Takoj. Brez čakanja. To moje doživljanje/dejanje je že v samem začetku do potankosti povzelo vse, kar se mi je dogajalo naslednjih nekaj let. Od takrat naprej sem vse konflikte reševala v domišljijskih dialogih, ki se nikoli niso zares zgodili. In od takrat naprej sem nehala sanjati. In obenem nehala zares gledati filme.

Deset let je minilo, nekaj hitro, nekaj počasi in spet lahko sanjam. Spet mi ni več treba upati, da se bom enkrat pa res dovolj razjezila in odšla. Spet je pred mano prihodnost, ki ni zamejena s človekom, ki ji nihče ne šteje ur, razen časa samega. Ki je meglena, točno tako, kot prihodnost mora biti.

Vendar … čutim, da bolj kot kdajkoli prej potrebujem samoto, čas za narcisoidno ljubljenje same sebe, prostor za mene, ki ne bo potrebovala več tebe ali njega, da bi si bila všeč. Ker ti ali on ne zmoreta te naloge, ne zmoreta ljubimke učiti ljubezni do same sebe. Kot jaz ne zmorem tebe ali njega naučiti tega. V resnici je to delo staršev ali trdo prigaran dosežek.

In OK, z nekaj ljudmi sem opravila, veliko sranja odpustila sebi in njim in moram reči, da ga ni boljšega občutka kot je odpustiti človeku, rešiti zamere, odrešiti se bolečine. Štartati na novo, sam/a, z vsem, kar vem in ne vem Jaz.

Želim si, da bi več vedela, pa ne zato, da bi bolj razumela, zgolj zato, da bi vam bolje razložila. Nocoj, denimo, sem poslušala skupino glasbenikov, ki je uživala v igranju/sporazumevanju/pripovedovanju - skozi prste prek strun, skozi prste prek tipk, skozi ustnice prek tople sape, skozi prste prek palčk in open, skozi telesa v zrak… do mene, tebe, njega, nje. Erotika. Ljubljenje kože, zvoka in misli.

In potem smo v mrazu stali z zarošenimi nosovi, srkali belo vino in s prsti jedli rižoto s Kavkaza iz bele polivinilne vrečke; nekaj jo je ostalo tudi za zajtrk za ptice.

Samó… je res spotikljivo. Stvari so v resnici tako nežne, delikatne, pomenljive. Doživetja, občutja, ki se prilepijo na igralno desko spomina, pravzaprav, jih naš veličastni procesor s pomočjo spoznavnih filtrov zakoliči [shrani] na navidezno predvidena mesta, v resnici pa vbodi namišljene bucike pod seboj pustijo sled v spodnjih plasteh igralne deske, do katerih v danem trenutku nimamo dostopa, zato so kolateralne posledice nepredvidljive. Ja, tako kompleksno deluje na nas življenje. In kaj vse nam pomenijo ti oveneli cvetni listi, pripeti v knjigo naše zgodovine, kako se z mislijo prek živčnega omrežja prelijejo v konice prstov, ki v tem trenutku trepljajo po črnih tipkah računalniške tipkovnice in uprizarjajo grafično predstavo na ekran. [Morda so krivi filmi, da prihajajo besede v tujem jeziku, da jih moram prevesti v slovenščino, kot bi ne bil to moj intimni jezik - ne, ljubša mi je misel, da imam moč spreminjati svoj intimni jezik (oh, svoboda!)]

Ja, je res spotikljivo… to, da je mogoče nežne, delikatne, kompleksne smisle pretvoriti v prostaško dejanskost brez vsebine. Oblastna moč besede. Diktatorska moč oblasti, ki je ne zanima posameznost, ki briše osebno in edinstveno in iz ljudi dela psihiatrične bolnike.

Oh, svoboda… Je res največja tam, kjer si dovolj sama, da lahko svoje labirinte vizualiziraš, upesniš, uglasbiš zase? In si jih potem pošlješ v prihodnost, kjer te, ali pa ne, čaka nekdo drug, namesto tebe kar si zdaj?

Uh, in se na dnu zapisanega zaveš, da ta svoboda - o, blaženost - šprica ven iz vsega tvojega pisanja, vse dokler v svojem duhu ne predpostaviš, da si čisto zares povsem sama v pisanju nekomu drugemu, ki si le ti.

OOOh, I Need the Other to Feel Alone. I Need the Other to Feel Free.

Danes se javljam, povsem regularno na tale blog, dejansko, direktno in preprosto, brez alegorij in metafor, ne da bi slepomišila naokrog - z novico, da sem naredila zadnji izpit… in me zdaj čaka še najslajše - diploma.

Občutek je dober.