Biti sam/a

Nisem preveč navezana na ta blog in res je že dolgo let od tega, ko sem pisala dnevnike skoraj vsak dan. Pred nekaj meseci sem pospravljala po stari omari in ponovno našla svoje zvezke. Presenečena sem bila, pravzaprav, ko sem ugotovila, da sem veliko pisala. Nekaj let zelo veliko. Skoraj vsak dan. Pisanje ni zares dobro, veliko je ponavljanja, poskusov ubesedenja ponavljajočih frustracij in odložitve bremena. Kam le? Najbolj me je zadelo dejstvo, da se od tistih časov pravzaprav v nekem bistvu nisem spremenila. Da sem še vedno begajoča medzvezdna pahljača brez svojega prostora pod soncem. Brez pravega doma. Okoliščine mojega življenja so močno drugačne, odtenki samosti, drugačne družabnosti … vse to se je večkrat pomešalo v vsakokratnem koktajlu življenja, a nič manj niti bolj nisem občutljiva, nič bolj niti manj ne me ne obremenjuje nerazumevanje, lastno in tisto drugih.
In kot kaže … moje sidro tokrat ni zdržalo nič več kot kdaj prej. Spet je treba nekako preživeti bolečino in žalost.

I just have to find a way.  What else was I put here with this endless feeling of an ability to solve things, to reach a conclusion? I have to find a way.

S Tajo in ekipo pripravljamo predstavo z naslovom: “Če utišate pevca/Si se calla el cantor”. To bo predstava, sestavljena iz recitala, igranih vložkov in živih glasbenih delov, v katerih bodo pomembno tematizirane latinskoameriške uporniške pesmi. Ta vikend smo imeli prve glasbene vaje. Jaz, Tomaž  in Matjaž. Ta vikend me vsi kličejo Evica. In jaz se počutim spet živo. Ta vikend sem sama. Sama in živa.

and I’m allowed to dream…

Jaz sem še vedno pretresena. Ampak fakkin lajf je bil z njene perspektive itak en sam dolg odhod. Umrla je kot ena redkih, če ne celo zadnja, umetnic negativnega mišljenja. Jebeš new age, jebeš reševanje, rehabilitacijo in željo po preobrazbi, lajf je včasih zgolj en velik kurac. Zakaj bi se ga torej oklepali? Goodbye, Amy.

Jp, en teden je mimo, moja obljuba je bolj klavrno izpolnjena, važno pa je, da sem počasi le začela ponovno pisat. V preteklem tednu sem se aktivno morjala, jeffala (Maxmaber Orkestra, mljask), nato v petek folkestala (Esma Redžepova in bend, Kp), v soboto pa kuhala tašči in zvečer kar uspešno koncertirala v Ljutomeru. Fajn aktiven teden je bil. Nedelja temu primerna počivalna.

Pravkar cvrem bučkaste polpete, zato letim kuhat naprej … ob 17h pa via Kanal, upam, da nam danes uspe zaključit Kontrado, ob otvoritvi je namreč deževalo.

Delovni dan v volilnem odboru je za mano. Popo je ponovno zmagal. Glede na petkovo soočenje županskih kandidatov se temu sploh ne čudim. Med ostalimi papki je izpadel pravi intelektualec. :O

Na Popu zdaj gledam Contact (1997) in zraven pijem pivo. Relaks je po vsem tem štetju glasovnic neobhodno potreben. To je to za danes. Bok. Dok. Mok.

Včeraj sem si po kakih 20 letih ponovno ogledala Bolnišnico Franja. Tja sem zavandrala z Robom, ameriškim antropologom, ki mu v zadnjem mesecu pomagam izpeljevati terenski del njegove doktorske raziskave o muzejih in nacionalni identiteti v Sloveniji. Kot dvakrat prej, me je muzej tudi tokrat navdušil, četudi so spremembe zelo jasne. Snovalci obnove si niso prizadevali obuditi Franjo v “postarani” obliki, kot bi sicer danes bila, če je leta 2007 ne bi odnesla voda. Plus renovatorjem gre za to, ker je iz ponovno postavljenih barak in celotne razstave jasno razvidno, da gre le za kopije, da muzealcem ni šlo za to, da bi nasilno skušali obuditi avro originala. Ne, Bolnišnica Franja tega ne potrebuje. Bolnišnica Franja je zgodba, napeta in čustvena zgodba, ki obiskovalca prevzame sama po sebi, najpomembnejši artefakt razstave pa je prav pripoved o njej sami. Razstavi je zdaj dodana tudi zgodba o obtožbi dr. Franje Bojc Bidovec in dr. Viktorja Voljča s strani nekega partizanskega častnika, češ da je njuno obnašanje in skrb za bolnike neprimerno. Obtožba je bila kasneje razveljavljena, obtožena pa spoznana za nedolžna. Če se ne motim, te zgodbe v prejšnji postavitvi ni bilo, je pa izjemno zanimiva. K Franji se vrnem konec meseca, ko bom za raziskavo skušala nabrati ankete z obiskovalci, ki se tja menda najbolj množično zgrnejo ob nedeljah.
Sicer imam pa jutri volilni dan; sama grem sicer na volišče zgolj službeno. V Kopru namreč ni niti enega kandidata, ki bi bil vreden mojega glasu, v katerikoli kategoriji. In to na žalost ni presenečenje.

Spet sem pozna. Sem se pravkar vrnila iz špila v Kranju; iz simpatičnega Zmakustikoow koncerta z veliko pive in veliko smeha in imam kar nekaj za povedat, se pa bojim, da sem malce preveč utrujena in bo vse skupaj ostalo pri nekaj besedah.

Slišala zanimivo idejo, ki obeta prevrnjenje in prevrednotenje na področju koncertne zabave v Sloveniji; upam, da bom zraven, ko se bo kaj podobnega tudi zgodilo v živo. Naj bo to opomnik, da o tem še razmislim. Zamujam s spanjem, zato se bom vrgla med rjuhe in spet sanjala trdno spanje. Lahkega tudi tebi.

Pri pospravljanju mojega starega kabineta v zgornjem štuku sem našla svoje stare srednješolske dnevnike. Oh, je to zanimiv, na trenutke boleč izlet v preteklost. Dnevnike sem pisala še kar besno skozi vso srednjo šolo, v začetku praktično vsak dan, v nekem obdobju kar dva – enega intimnega in drugega skupaj s takratno (pseudo) najboljšo prijateljico – kasneje pa bolj sporadično, manj konkretno in prozaično, pa bolj ekspresivno in razglabljujoče… Nisem se lotila brati vsega, ker je tega preveč, bom pa v naslednjih dneh poskusila bolj natančno prelistat te zvezke in se prepustit spominom in občutkom … morda bi kdo pomislil, da občutkom nostalgije, vendar ne – ob branju teh vrstic ne čutim nobene nostalgije. Najstništvo zame nikakor ni bilo obdobje, ki bi si ga želela doživeti še enkrat. O vseh nesigurnostih, strahovih, ki so me blokirali, o vseh upanjih in razočaranjih, o vseh zaljubljenostih, željah, da bi se spoznala, da bi razumela, da bi bila obkrožena z iskrenimi ljudmi … o vsem tem mi je povsem dovolj brati.